In tako se je rojevalo veselje

In tako se je rojevalo veselje.
Bilo je vrnjena beseda, ki jo je vedno spominjala
na prej in za vedno zaznamovala potem.”
(Laura Imai Messina: Telefon v vetru)

 

[vc_row enable_hue_rotation=”no” use_row_as_full_screen_section=”no”][vc_column][vc_column_text]

foto; Bernardka Rupnik

Trenutek, da spregovoriva o začetkih: o želji, da končno začnemo z ‘biznisom’, o občutku,
da nam res manjka delo z rokami, o hrepenenju, da lahko ustvarjamo nekaj lepega in pri tem razvijamo svoje talente.

 

 

Resa se je v začetku imenovala Rman, ker obe v priimku nosiva to rožo. Lučka že od nekdaj,
Jerca odkar se je poročila z Lučkinim bratom. Ker se je zdelo, da ‘samo’ rmanu nekaj manjka, je dobil za družbo še reso.

 

Hodim
počasi,
čas miruje,
v meni.
Po-mlad
ma mlade.
Resice.

 

 

Tole sva midve. V povsem nerealni podobi. Vsakič si rečeva, da morava narediti novo pa nama nikoli ne uspe. Je pa dejansko edina skupna, ki jo imava.

 

Najin začetek so bile lesene igrače za otroke – poglejte na Rompompom – eno poletje sva preživeli med brušenjem,
mešanjem barv, piljenjem tehnike za nanos črk na kocke iz lipovega lesa, naročanjem škatel, odpiranjem s.p.ja in vsem, kar še paše zraven.
Mimogrede sva ugotovili, da so nama obema zelo všeč rože in da ukvarjanje z njimi diši po sanjski službi. Najprej sva želeli gojiti kopico cvetlic
in prodajati lokalno vzgojeno slovensko rezano cvetje, ideja se je kmalu spremenila in dopolnila, saj sva ugotovili, da lahko to cvetje v resnici
sami uporabiva za izdelavo suhih in svežih venčkov in šopkov.

Resica je tako postala kraj, kjer si lahko dava duška – z besedami, fotografijo, ustvarjanjem, sproščanjem domišljije, je prostor,
kjer premagujeva lastne dvome in strahove, spoznavava kaj naju v resnici veseli ter se obenem še preizkušava v svetu podjetništva.

 

Hvaležni sva, da je najino delo všeč tudi vam!

[/vc_column_text][/vc_column][/vc_row]